Kako smo dobili naziv Boo-Boo?

Bilo je neko jesensko obdobje, ko so se najmlajši otroci prvič privajali na novo okolje, nova vsebine in ljudi. Bil je čas, ko so nekateri naredili resnično prve korake iz varnega doma. Za nekatere malčke to ni predstavljalo težav, drugi pa so pogosto omenjali svoje mamice in si želeli, da bi prišle k njim in jih odpeljale domov. Potrkljale so se tudi kakšne debele solze. Teti sva jih tolažili, pestovali, jim zapeli pesmice… Ko pa je enoletna punčka še kar ponavljala: »Mama,mama,mama…«, sem ji rekla: »Bo prišla mamica, saj bo, boo-boo.«. Te besede so slišali tudi drugi otroci in pritegnili: »Boo-boo!«. Tako so se tolažili kar sami. Kadar je kasneje še kdo vprašal za starše, so mu prijateljčki v en glas zapeli: »Boo-boo!«

Tako je Boo-boo postal nekaj našega, nekaj kar je pogosto polnilo naša ušesa in kar se resnično sliši optimistično. Še danes, kadar nam kaj ne gre od rok, pogosto kdo reče: boo-boo, saj že bo, saj bo šlo! Res prisrčno. Tako se je naša skupina poimenovala Boo-boo. Večji otroci s ponosom povedo, da so Boboji, malčke pa so poimenovali Bobojčki. Tako je Boo-boo postal tudi uraden naziv. Izgovori se bobo in ne bubu. Temu je tako zato, ker so otroci o pri izgovorjavi zelo podaljšali, pa tudi zato, ker je bilo ime Bo-bo pri registraciji podjetja že zasedeno.